ZOOTFLY – kjer je služba družba in družba služba!

Zootfly je podjetje, ki so se ga leta 2002 lotili štirje »falirani« študentje, med njimi tudi Boštjan Troha. Študij so obesili na klin, ker so že davno prej vedeli, kaj zares želijo početi v življenju. In preprosto niso hoteli izgubljati časa, znanja, kreativnosti in zagona, česar – roko na srce - izbrani študij ne spodbuja vselej.

Podjetje se je specializiralo za razvoj razvedrilne računalniške programske opreme, izdeluje tudi tehnologijo za vojaški trg, po kateri je že veliko povpraševanja tako v Evropi kot v ZDA, ekipa podjetja pa cilja še na druge trge. V rokah ima tudi že projekt z vsem znano ameriško producentsko hišo 20th Century Fox.

V slabih petih letih je število zaposlenih že preseglo načrtovani minimum (15). Zootfly je tako ekipa prek 20 mladih, brihtnih, marljivih, idej polnih in med seboj enakovrednih glav. Dokaz, da tisto, kar morda izgleda kot mladostniško »zabušavanje«, lahko vodi v nadpovprečen poslovni uspeh. Da »najstniški hobi« za človeka lahko naredi ogromno in da je skupina, ki na prvi pogled deluje kot študentska druščina, v resnici lahko zelo konstruktiven in produktiven strokovni tim.

Boštjan, skrb za organizacijsko klimo v vašem podjetju ni povsem običajna, kajne?
Kreacija igre je dolgotrajen proces, običajno traja dve leti. V tem času seveda popusti zagretost. Takrat vedno poskrbimo za kaj neobičajnega, vendar v kontekstu igre. Ko smo ustvarjali tankovsko igro Panzer Elite Action, smo v 
Berlinu vozili prave tanke. Ko se trideset »ZootFlyjevcev«, ki so jim računalniški tanki pili kri leto in pol, spravi nad stare ruske tanke, je prizor epski. Morala pa je spet zelo visoka, skoraj kot ob začetku projekta.

Kako pa je pri vas s hierarhijo? Kdo delegira, kdo in kako upravlja s talenti oz. kompetencami zaposlenih? Kako veste, kdo je »pravi« in kako to izkoristite?
Imamo popolnoma horizontalno strukturo, managementa praktično ni. Imamo sicer funkcije, kot so »CEO«, »COO« itd., ampak zgolj navzven, za naročnike. Pri nas ljudje niso odgovorni šefom, ampak sodelavcem. Socialni čut za odgovornost je zelo pomemben. Gre za neke vrste pozitivni »peer-pressure«. Če bo Iks zamudil, bodo Ipsilonovi otroci brez daril za Novo leto. Seveda je to pretirano, ampak ilustrira odnos v timu. Nikomur ne sme biti vseeno za ljudi okoli sebe. Kdor nima te zmožnosti, ga tim zelo hitro sam izloči. Tim je najboljši upravljalec s kadri.

V čem vidite prednost vašega pristopa do upravljanja s talenti in kje morebitne ovire? Kadrovski management kot veda je statistično orodje, ki lajša življenje managerjem in je dobrodošel izgovor, ko gre kaj narobe. Predvsem je pri srcu populaciji, ki je vajena delati s številkami in ima numerične kriterije. Nikakor pa ni uporabno za naše podjetje, kjer je odgovornost opredeljena drugače.
Poleg tega pa je naša panoga zelo interdisciplinarna. Skupaj in na istem projektu delajo programerji, slikarji, fiziki, glasbeniki, projektni vodje, scenaristi, hardveraši, oblikovalci ... To so izredno inteligentni ljudje, ki lahko plodno delajo le v horizontalni strukturi s čisto malo avtoritete


Maruša Bertoncelj